Senzor na drogu potrebuje pet voltov. To je lahki del. Težji del je teh pet voltov zadržati leto dni, sredi polja, skozi januar, ko nihče ne bo odpeljal tja menjat baterije.
Pet voltov, tri poti.
Skoraj vsaka povezana naprava — prehod, vremenski senzor, krmilnik vrat, kamera, talna sonda — napaja svojo elektroniko s petimi volti. Na sponkah redko dobi pet voltov. Dovaja se ji nekaj višjega — devet do dvanajst voltov — napetost pa si zniža znotraj. Zato je isto ohišje mogoče napajati iz majhne baterije, iz omrežnega napajalnika ali iz turbine, ne da bi kdaj opazilo razliko.
Te tri možnosti si vendarle niso enakovredne. Omrežje je najpreprostejše, dokler se ne ovrednoti izkop. Majhna baterija je najcenejša, dokler se ne preštejejo poti tja. Veter je edini od treh, ki dela naprej, ko naprava stoji nekje, kamor človek raje ne hodi.
Breme je zanemarljivo. Težava nikoli niso bili vati — to so poti tja.
Devetvoltna pot, odkrito.
Devetvoltna baterija je najhitrejši način, da napravo spravite v tek. Brez izkopa, brez napajalnika, brez dovoljenja kogar koli — pripnete jo in naprava živi. Tako se na delovnem pultu začne življenje skoraj vsake od teh namestitev, pri presenetljivo mnogih pa tako tudi ostane.
Koliko vam prinese, je v celoti odvisno od delovnega cikla. Baterija za enkratno uporabo pri devetih voltih hrani okrog pet vatnih ur. Naprava, ki ostaja budna in jemlje pol vata, jo izprazni v kakih desetih urah, kar nikomur ne koristi. Naprava, ki se zbudi, opravi meritev, jo pošlje in spet zaspi, je v povprečju morda pri enem milivatu — in na isti bateriji to traja mesece.
Baterija za enkratno uporabo je torej pravi odgovor za zagon, za kratko meritev, za senzor, ki prespi večino svojega življenja. Je napačen odgovor za kamero ali prehod, ki nikoli ne spita. Prav to vam pove napis na plošči: vtičnica je predvidena za polnilno baterijo, saj pri pravi namestitvi baterije ni mišljeno nositi do droga in menjati. Mišljeno je, da ostaja napolnjena.
Ostane koristni del: kaj jo ohranja napolnjeno, je ločena odločitev — in ne dokončna. Naprava lahko začne na bateriji na delovnem pultu in konča na paketu, ki ga polni turbina, ne da bi se na sami napravi spremenila ena sama stvar.
Odloča lokacija, ne podatkovni list.
Poglejte, kje te namestitve v resnici pristanejo. Drog na koncu gospodarskega poslopja, dolina za njim, drevesa s treh strani. Ni greben in nikoli ne bo, saj mora senzor živeti tam, kjer živi to, kar meri.
Za take lokacije pravijo, da nimajo dovolj vetra. Večinoma ga imajo dovolj. Imajo počasen veter, kar je druga težava z drugim odgovorom.
V počasnem zraku površina premaga vse.
Moč, ki je na voljo v vetru, raste s tretjo potenco njegove hitrosti in le sorazmerno s površino, ki jo opiše rotor. Za zavetrno lokacijo to zveni kot slaba novica in tudi je — prepolovite hitrost vetra in ostane vam osmina moči. Hkrati pa vam natanko pove, za katero ročico smete potegniti.
Hitrosti vetra na lokaciji ne morete spremeniti. Opisane površine pa lahko. Podvojite rotor in opisali boste štirikratno površino, torej štirikratno moč iz povsem istega vetriča. Večje lopatice dajo tudi večji zagonski navor, zato se rotor zavrti že v lažjem zraku, namesto da bi stal in čakal na sunek, ki pride dvakrat na teden.
Zato je nagon, da bi na lokacijo z malo vetra namestili nekaj majhnega in nevpadljivega, običajno obrnjen na glavo. Majhen rotor na vetrovnem grebenu je povsem v redu. Na zavetrni lokaciji pa je to edino mesto, kjer se dodatna površina lopatic izplača prav vsak dan.
Kaj bi preverili najprej.
Začnite z dnevno številko, ne s konico. Naprava, ki v povprečju jemlje pol vata, potrebuje okrog dvanajst vatnih ur na dan — zanemarljivo količino energije, ki jo tudi na povsem običajni lokaciji pokrije skromen rotor. Baterijo nato dimenzionirajte po brezvetrnih dnevih in ne po povprečnih, saj je baterija tista, ki odloči, ali je naprava po mirnem tednu še vedno na zvezi, ne turbina.
Nato gre za višino namestitve, čist dotok zraka s strani prevladujočega vetra in tako dolžino kabla, da padec napetosti ne izniči opravljenega dela. Nič od tega ni težko. Le odločiti se je treba, preden gre drog v tla, in ne odkriti naslednjo zimo.
Pet voltov pri napravi.
Veter, baterija ali omrežje zadaj.
Na počasni lokaciji več površine lopatic — vsakič.
Fotografija na tej strani je iz prave namestitve na zavetrni celinski lokaciji. Zgornje številke so običajen račun, ki pokaže, kako nastane odločitev o dimenzioniranju; številke za vašo lokacijo so odvisne od vašega vetra in vaše porabe.